14. marca 2019 so v okviru Tedna možganov 2019 potekala klinična predavanja na temo bolečine. Šest strokovnjakov z različnih področij je v Peterlinovem paviljonu Fakultete za matematiko in fiziko poskušalo širši javnosti predstaviti tematiko v predavanjih, ki so bila v prvem delu osredotočena na specifične bolečine, s katerimi se pogosteje soočamo, v drugem pa na različne oblike njihovega zdravljenja.

Kot prvi je nastopil Igor Rigler, dr. med., specialist nevrolog, ki je govoril o obravnavi ene izmed najpogostejših bolečin, glavobola, v nevrološki ambulanti. Prva naloga zdravnika je razlikovanje primarnega in sekundarnega glavobola. Slednji lahko namreč naznanja zelo resne, tudi življenje ogrožajoče bolezenske procese, največkrat v področju glave in vratu. Primeri takih procesov so tumor, meningitis, vnetje nosnih sinusov, disekcija žile v glavi, tromboza ven, subarahnoidna in možganska krvavitev. Na drugi strani večina od nas kdaj pa kdaj izkusi primarne glavobole, ki niso posledica bolezenskega procesa in se jih zato ne bojimo. Njihov nastanek ni pojasnjen, nastanejo sami od sebe in tako tudi minejo. Telesni pregled ne pokaže nenormalnosti in zdravnik lahko diagnozo postavi le na podlagi pogovora z bolnikom. Primeri takih glavobolov so migrena, ki je tudi najpogostejši glavobol, tenzijski glavobol in glavobol v rafalih.

Druga tema dneva je bila fantomska bolečina, ki jo je predstavila fiziatrinja doc. dr. Metka Mohorič, dr. med. Fantomska bolečina je tista, ki jo bolnik občuti v amputiranem delu telesa. Razlogi za amputacijo so različni, tako prirojeni kot pridobljeni, vedno pa gre za odstranitev okvarjenega ali poškodovanega dela telesa. Nevrološko ozadje pojava ni popolnoma pojasnjeno, vemo pa, da so vključeni bolečinski mehanizmi v osrednjem živčevju, ki regulirajo tudi intenziteto bolečine. Obstaja več možnosti zdravljenja fantomske bolečine. Poleg farmakološke terapije se pogosto uporabljajo še površinsko protibolečinsko električno zdravljenje ali TENS, zdravljenje z zrcalom, kjer slika izgubljenega dela uda da občutek, da ima bolnik še vedno oba uda, akupunktura in zdravljenje s povratno zanko (angl. biofeedback), manj pa kirurško zdravljenje. Tretji predavatelj, anesteziolog prim. Gorazd Požlep, dr. med., je povedal nekaj o kronični bolečini, ki je dandanes velik problem, saj jo občuti kar vsaka tretja oseba, starejša od 60 let, dvakrat pogostejša pa je pri ženskah. Največkrat se pojavi v hrbtenici, sledijo okončine in sklepi. Razlika med akutno in kronično bolečino je ta, da prva traja manj časa in ima celo zaščitno funkcijo, medtem ko se pri kronični bolečini, ki traja dlje časa, ta funkcija izgubi, bolečina ne služi ničemur in gre pravzaprav za napako v sistemu. Danes vemo, da je treba na problem pogledati ne samo z biološke, ampak z biopsihosocialne perspektive, saj ima kronična bolečina za razliko od akutne poleg senzorične tudi zelo veliko čustveno komponento. Vedno si želimo zdraviti vzrok za bolečino, če ni mogoče, pa se poslužimo simptomatskega zdravljenja. Lajšanje kronične bolečine je sicer navadno slabo, saj imamo vpliv predvsem na organsko, ne pa toliko na socialno in psihološko komponento. Za zdravljenje je vsekakor potreben interdisciplinarni pristop. Drugi, bolj terapevtsko usmerjen del dneva smo začeli s predavanjem »Od vrbove skorje do sodobnih analgetikov«, v katerem je farmacevt prof. dr. Samo Kreft predstavil razvoj aspirina oz. acetilsalicilne kisline. Uporaba vrbove skorje proti bolečinam se omenja že od Hipokrata dalje. Njena glavna aktivna učinkovina je salicin, v manjših deležih pa so prisotne tudi druge zdravilne snovi. Sprva so iz skorje vrbe pripravljali čaj, v 19. stoletju so nato uspeli iz nje izolirati salicin, ob koncu stoletja pa so že znali ustvariti čisto sintezno spojino. Mehanizem delovanja, nagrajen tudi z Nobelovo nagrado, je bil sicer odkrit šele leta 1972, gre pa za inhibicijo encima ciklooksigenaze, ki je sicer odgovoren za sintezo vnetnega dejavnika prostaglandina. Ker se ta ne proizvaja, ima aspirin torej protivnetni, protivročinski, protibolečinski in antirevmatični učinek.

Fiziatrinja Helena Jamnik, dr. med., nam je predstavila pomen nefarmakoloških ukrepov v življenju oseb s trajajočimi telesnimi bolečinami. Kot spremljevalci samega problema bolečine se pogosto pojavljajo motnje spanja, motnje razpoloženja in telesna utrudljivost, ki močno vpliva na naše telesne zmožnosti. Na voljo imamo različne tehnike nevromodulacije, za katere se odločimo glede na posameznika: gibanje, prehrana, psihoterapija in edukacija, sprostitvene tehnike, trening asertivnosti, pa tudi akupunktura, terapija s povratno zanko, fizioterapija, hiperbarična komora in transkranialna magnetna stimulacija. Zopet je bil poudarjen interdisciplinarni pristop k zdravljenju take bolečine. Pomembno je tudi informiranje bolnikov o pomenu učenja novih veščin za uveljavljanje vedenjskih sprememb, ki pripomorejo k obvladovanju bolečine in funkcioniranju z njo.

Zadnje predavanje je bilo posvečeno uporabi akupunkture pri bolečinskih sindromih. Akupunktura je del zdravljenja v tradicionalni kitajski medicini, vse bolj pa se uveljavlja tudi pri nas v okviru integrativne medicine. Predstavil nam jo je prof. dr. Marjan Zaletel, dr. med., nevrolog, ki se najbolj ukvarja z glavoboli. Pri zdravljenju se uporablja akupunkturne igle, ki učinkujejo na določene akupunkturne točke z zdravilnim učinkom. Te so lokalne ali oddaljene, ležijo pa na meridianih, ki potekajo po površini telesa. Fiziološka podlaga tradicionalne kitajske medicine pa je zapletena in vključuje tri glavna ravnovesja: jin–jang ravnovesje, ravnovesje petih elementov ali organov in kroženje vitalnih substanc. Bolezen je posledica porušenega ravnovesja. Za njegovo vzdrževanje je potrebna energija (biopotencial), bolečina pa je posledica pomanjkanja ali slabega pretoka biopotenciala ali krvi v telesu.